Po dolgem deževnem obdobju je končno nastopilo vreme kot si ga planinci želimo na svojih pohodih.

V soboto 7.6.2014 smo se v prelepem jutru zbrali pred šolo in se še zadnjič v tem šolskem letu podali v hribe. Namenili smo na Golico, na goro, ki je tolikokrat opevana, in spomladi privablja številne občudovalce predvsem zaradi gorskih narcis, ki se v maju razcvetajo na njenih južnih pobočjih. Domačini jim pravijo ključavnice, ker so kljukaste.

Že med vožnjo po avtocesti mimo Ljubljane se nam je odpiral čudovit pogled tako na Julijske Alpe kot tudi Karavanke. Gorenjsko avtocesto smo zapustili pri izvozu Hrušica in zavili proti Jesenicam, od koder smo se zapeljali do izhodišča našega vzpona. Na vrh vodi vrsta markiranih poti. Najkrajši je vzpon s Planine pod Golico, katerega smo si izbrali tudi mi.

Že ob izstopu iz avtobusa smo pred seboj zagledali neporaščen travnat vrh, nad samo gozdno mejo pod vrhom Golice, natančneje Krvavke pa tudi kočo. Pot, nas je najprej vodila do zaselka Betel, nato pa do Fenca in najprej skozi gozd. Markacije so nas kmalu povedle v smrekov gozd, kjer se je dobro uhojena steza najprej počasi dvigala po precej mokrem pobočju, nato pa je postane bolj strma. Pripeljala nas je mimo postaje tovorne žičnice. Na travnatih površinah, ki smo jih prečili, smo se nenehno ozirali, ali nam bo uspelo zagledati narcise. Čeprav smo bili že malce pozni, smo imeli srečo. Na Golici pa najdemo tudi precej drugega alpskega rastlinstva. Med drugim alpsko možino, ki ima tod edino rastišče v Karavankah ter redki rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.

Končno nam je uspelo priti do koče, ki stoji nad strmim prepadnim skalnim robom. Ves trud je bil poplačan s čudovitim razgledom na še vedno zasnežene vrhove. Najbolj smo bili navdušeni nad Triglavom, ki nam je bil kot na dlani.

Napor ob vzponu je hitro pozabljen, prelepi vtisi pa ostanejo nepozabni.

Marija Štemberger