V nedeljo zjutraj se je avtobus odpravil iz Knežaka. Naš cilj je bila Kamniška Bistrica. Po poti se je ustavil še na Vrhniki, Brezovici in Trzinu, kjer so se pridružili še ostali.

 

Ko smo prispeli na taborni prostor, smo se najprej porazdelili v šotore, ki so postali naša nova domovanja naslednjih nekaj dni. Naredili smo zbor, kjer smo vodniki udeležence seznanili s pravili vedenja in vodstvom na taboru. Vsak šotor si je izbral tudi svoje ime. Tako smo imeli kar nekaj zanimivih imen: Govoreče gore, Kamniške kamele, Hvala, ne!… Sledila je večerja in priprava na turo ter zaslužen počitek.

 

Drugi dan smo izpeljali našo prvo turo. Starejši dve skupini sta se podali na Kamniško sedlo (1864m) in od tam na Brano (2253m). Mlajša skupina pa si je šla ogledat slap Čedca (1350m). Ob vrnitvi na tabor smo imeli zasluženo pozno kosilo. Ko smo pojedli, smo izkoristili prosti čas za druženje in igro. Imeli smo tudi družaben večer ob ognju.

 

Torek je bil dan, ki ga je zaznamoval dež. Zaradi pogostih ploh smo se odločili za poučne in ustvarjalne delavnice o orientaciji, vozlih in prvi pomoči. Po kosilu smo želeli izvesti igre brez meja, a nas je dež še pred prvo igro pregnal nazaj v šotore. Medtem časom smo izdelali vsak svoj čim bolj izviren avionček. Ko je posijalo sonce, smo izvedli tekmovanje, kateri avionček bo najdlje letel. Pred spanjem smo igrali pantomimo, zapeli ob spremljavi kitare in prebrali planinsko pošto.

 

Tudi sreda ni bila kaj prida. Vreme je nam je še nagajalo. Vseeno smo izvedli orientacijsko tekmovanje. Izdelali smo zapestnice in narisali umetnine. Popoldne se je prikazal sonček, na kar smo imeli igre brez meja. Večer smo si skrajšali z igranjem tombole in branjem pravljic.

 

Četrtek je bil odličen dan za nove izkušnje. Odpravili smo se plezat. Na voljo smo imeli kar 3 plezalne poti. Na poti v tabor pa so otroci že iskali ideje, ki jih bodo pokazali zvečer. Imeli smo namreč, Tabor ima talent oz. Pokaži, kaj znaš! Vsi so se izkazali s petjem, igranjem glasbila, skečem, vragolijami…

 

Petek je bil dan, ki smo ga namenili turi. Najstarejša skupina se je podala na Kamniški vrh (1259m), 2. Skupina na Planino Dol (1308m) in najmlajši pa so si ogledali Rokovnjaške jame (700m), imenovane po Rokovnjačih, ki so se skrivali v njih.
Po vrnitvi na tabor nas je kuharica pričakala z odličnim kosilom. Dobili smo še palačinke.
Proti večeru se je odvijalo spektakularno tekmovanje v mukanju. Bilo je zelo veliko zainteresiranih majhnih kravic in bikov, ki so z mukanjem prikazovali različna obnašanja, kot so na primer krava/bik, ki stopi na žebelj, krava/bik, ki ga/jo tišči lulat, krava/bik, ki joče…skratka bilo je pestro.

 

V soboto smo prav tako kot petek, izvedli zadnjo turo. Najstarejši so se odpravili na Konja (1802m), ostali dve skupini pa po Koželjevi poti, ob strugi reke Kamniške Bistrice vse do Doma v Kamniški Bistrici. Med potjo smo prečkali reko. Med počitkom pa smo se ohladili z namakanjem nog v reki. Nekateri pa so vanjo tudi pogumno zaplavali. Po prihodu nazaj smo napolnili naše želodčke in začeli pripravo na zaključni večer. Nekateri so se pripravljali na planinske poroke. Izdelali so poročne prstane in obleke ter okrasili glavni šotor, ki se je za ta čas spremenil v cerkev z oltarjem in planinskim župnikom. Po svečanih porokah, smo imeli še planinske krste za udeležence, ki so bili to leto prvič na taboru. S tem so otroci dobili planinsko ime.

 

Naslednji dan smo pospravili šotore, spakirali stvari in pospravili taborni prostor. Po kosilu smo se z avtobusom odpravili proti domu. Kot ob prihodu smo se tudi tokrat ustavili najprej v Trzinu, nato na Dobrovi, Vrhniki in Knežaku. In se poslovili do naslednjega leta, ko se zopet srečamo.

 

Lep planinski pozdrav,

Janina Ogrin,

vodja tabora