Zgodaj zjutraj v soboto smo se » ta pridna« ekipa B skupine odpravili na najvišji slovenski vrh Triglav – 2864m. S kombijem smo se pripeljali do Aljaževega doma v Vratih in se napotili po Tominškovi poti do Kredarice. Med potjo smo veliko pili, še več pa »jamrali« , ampak smo na boleče noge hitro pozabili, saj so nas vodniki tolažili, s tem , da je do vrha le še dobrih 5 minut :) . Vsi sestradani od hoje smo prišli na Kredarico in se pošteno najedli. Ogledali smo si kapelo in nekajkrat tudi pozvonili na zvonove, nekateri smo si tudi kaj zaželeli. Zvečer smo se nasmejali vicem in se šli flašo resnice. Tako smo o marsikom izvedeli še veliko zanimivih skrivnosti. Posladkali smo se tudi s palačinkami. PRIPOROČAMO JIH TUDI VAM!! Ker je bilo zelo veliko ljudi, smo se odločili, da se bomo na vrh povzpeli naslednji dan. Ponoči smo imeli nekaj težav z ležanjem v postelji – zakonski, saj so tako majhne, da se komaj obrneš. Prihodnji san smo se vsi polni energije zbudili, pojedli zajtrk in se z nasmehi na ustih končno odpravili na Triglav. Ker nam je načrte pokvaril dež, smo šli le do Malega Triglava. Vsi smo po svoje razočarani, da nismo dosegli svojega cilja. Nekoliko tudi jezni, vendar je vseeno bolje, da smo se tako odločili, kot pa da bi tvegali naša življenja. Konec koncev; Triglav bo vedno ostal na istem mestu, zato smo sklenili , da se vrnemo drugo leto. Vsem nam je bilo zelo všeč plezanje. Imeli smo samovarovalni komplet, s katerim smo se počutili varneje. Na poti navzdol nam je bilo malo težje. Šli smo čez Prag. Bili smo premočeni in zeblo nas je, a kmalu se je prikazalo sonce in nas ogrelo. Sestopali smo zelo počasi, šli smo mimo medvedje skale in občutili veliko adrenalina v sebi. Na koncu poti so se nam noge že tresle, potrebni smo bili počitka. Polnih trebuhov smo se iz Aljaževega doma peljali do Slapa Peričnika. Res je zelo lep in si ga je vredno ogledati. Malo smo še poslikali in s tem končali naš izlet. IMELI SMO SE ODLIČNO IN UPAMO, DA BO TAKO TUDI NASLEDNJE LETO :). Hvala vsem trem vodnikom za skrb + podporo.
Janina Ogrin
Komentiraj