Čas je, da zabeležimo nekaj vtisov na planinski tabor Bohinj 2016. Na koncu vasi Laški rovt, na položni gozdni jasi, smo imeli postavljeno skromno taborišče za dobrih 40 planincev. Naš termin je bil od 2. 7 do 9. 7. 2016. Vreme smo imeli solidno, jedli smo dobro in imeli smo se lepo. Obdajala nas je narava, ki nam je nudila mnogo novih spoznanj doživetij. Čisto vsi (odrasli in otroci) smo se ogromno naučili in izkusili. Med seboj smo se dobro razumeli.

Kot vsako leto so vse starostne skupine izvedle po tri pohode. »Ta mali« smo šli na Komno in od tam do koče pod Bogatinom. Vsa čast osemletnikom, ki so tako složno hodili. Pot oz. ovinke smo krajšali z vici, ugankami, žvižganjem, domišljijo- iskanjem čudnih/čarobnih debel, spoznali smo skoraj vsa pravila varne hoje v hribih. Med pomembnejšimi je bila »varnostna razdalja«. Drugi pohod je bil tudi dolg, celih 12 km. Celotna naša odprava se je podala peš k slapu Savica. Gospa iz Švedske, ki nas je opazovala med malico, nam je prišepnila, kako pridne otroke imamo… Kako nam je dobro delo!! Za nazaj smo se na veliko srečo in veselje vseh peljali z avtobusom do Ribčevega laza in se spotoma še malo kopali. Bohinjsko jezero je bilo sveže, a vse dni primerno za kopanje. Ribe so se nam približale do plitvine, race so nam zaigrale račji ples. Videli smo tudi plavajočo kačo. Tudi na bolj mokro nedeljo smo se odpravili do jezera. Takrat smo obiskali cerkvico sv. Janeza Krstnika. Imeli smo srečo, da smo naleteli na gospo iz turističnega društva, ki nam je povedala kruto zgodbo o svetniku Janezu Krstniku, kdo je bil in zakaj so mu odrezali glavo. Freske tej v starodavni cerkvici so nedavno obnovili, vredno je bilo posedeti v njej.

Srednja skupina se je na glavno turo opravila na Planino pri jezeru in do Dednega polja. Očitali smo jim, da so hodili manj kot najmlajši, a so se nam samo smejali…Imeli so se fajn.

Naši iz »B« skupini pa niso šparali nog. Na dvodnevni turi jih je celo Grlica komaj dohajal… Obiskali so meni manj znane vršace. S Planine pri jezeru so se povzpeli na gori Adam in Evo in drugi dan na Prevalski stog??, vsi trije so okoli dva tisoč metrov visoke gore. Predzadnji dan pa so v rekordnem času prišli iz tabora na Rodico in nazaj.

Ostali smo se v petek povzpeli na planino Vogar. Doživeli smo več čudes. Slikovita pot nas je dvakrat pripeljala na razgledišči, od koder smo videli skoraj celo Bohinjsko jezero. Za nazaj smo smeli od blizu opazovati skoke s padalom. Kako smo zavidali smo pogumnim padalcem! Mi pa smo odpešačij navzdol po kamenju in koreninah… V vznožju Vogarja smo se srečali s čredo konj, ki se nam je prijazno nastavljala, da smo jih čohali po mehkih »nosih«. Ne mislite, da so bili otroci utrujeni!! Ob poti proti jezeru smo naleteli na sklop 20 fitnes naprav. V napad!! Igre ni hotelo biti konca. Še dobro, da nas je Vlado razvozil do jezera. Tam so nas pričakala še mična dekleta s kratkimi rdečimi krili in nam zastonj delila kokakolo. Še skok v jezero in dan je bil popoln.

En dan smo vsi posvetili plezanju. Vsi udeleženci so pokazali talente za tak način naravnega gibanja. Organizirali smo tudi taborne igre. Vsega tega nebi bilo, če nebi bili tako složni in vztrajni. Energijo nam je dajala fina domača hrana kuharice Tamare. Ves čas ji je pomagala Mirjana, ki je sicer vodnica PZS, a nas je poleg vseh pomembnih nalog še slikala in pomagala vsakemu in povsod, kjer je bilo potrebno.

Brez Urše nebi bilo ubranega petja ob ognju, a tudi sicer je bila aktivna vsepovsod. Ne vem, kdo je skrbel za kurjavo, a kresovi so bili hvalevredni. Verjetno sta Andreja pritiskala na kak gumb…

In da ne pozabim. Na taboru smo imeli kokošji par, petelina in kokoš in dva mlada zajčka. Ti štirje »člani« so nam zelo popestrili tabor. Koko je kikirikal prvič že ob 4.h kot v ljudski pesmi. S kikirikanjem je po nekaj dne napovedal vsakega prišleka. Koka pa je v sedmih dneh znesla štiri jajca. Zajca sta menjavala pestrne na pet minut in preživela. Kak detajl boste našli še na slikah.

Bodite lepo in čim več v naravo!!

Darinka Dekleva